Se še spomnite mednarodnega tekmovanja POPRI, EUSAIR POPRI Youth, ki se je odvijalo maja 2021
in moderatorja po imenu Sašo Papp? Ne? Kliknite TUKAJ za osvežitev spomina 😊
Sašo Papp, moderator naših dogodkov EUSAIR POPRI Youth 2021, podjetnik in novinar, nam je po zaključenem tekmovanju pripravil vsebinski prispevek. Lepo vabljeni k nadvse zanimivemu branju!
Se zavedaš kako malo je podjetnikov in podjetij, ki jim je uspelo brez padcev? Upal bi stavit, da ljudje in podjetja, ki nimajo oz. niso imela padcev iz katerih bi se učila ne obstajajo. Pa vendar imam občutek, da premalo govorimo o tem. Verjetno zato, ker takšna debata ni preveč “fancy”. Ampak, saj veš kaj pravimo vedno in povsod, ne? Da se iz napak učimo. Brez njih pač ni razvoja.
“Pomembna je pot in ne cilj”, če parafraziram razmišljanje mnogih pametnejših, izkušenejših in veliko bolj uspešnih ljudi od mene. Med drugim o tem velikokrat govori tudi Gary Vaynerchuck, ki verjame v to, da vsakodnevno uživa v izzivih na poti. In to je mindset. Ni se enostavno postaviti v takšno razmišljanje, ampak verjamem, da je takšen “state of mind” ena izmed izjemno pomembnih točk za uspeh.
Ker imam doma dve mali hčerki (6 in 3 leta) se ne morem izogniti primerjave med padci v biznisu in tem kako se otrok uči hoditi. Ne tako, da ga držimo za roke in se naslanja na nas, kot običajno vidimo starše, še velikokrat pogosteje pa stare starše malčkov, ampak tako, da se sam oprijema stvari okoli njega ter išče ravnotežje. Ob tem je seveda nujno, da velikokrat pade. Vsak padec malček zapiše v svoje majhne možgančke in iz te množice padcev in velike količine podatkov nato poskuša najti boljšo rešitev. Naloga staršev je seveda, da otroku omogočimo varno okolje kjer pogosto pada ter pridobiva izkušnje in tukaj vidim vzporednico s podpornimi startup okolji kot je Primorski tehnološki park, ki skrbi za vas, za varno okolje, vas vzpodbuja, nudi oporo in znanje.
Če za trenutek še ostanemo pri analogiji malčkov. Vsaj dve stvari sta, ki jih večina staršev dela narobe v zadnjih letih. Veliko preveč so zaščitniški, veliko preveč pazijo na svoje malčke, druga težava pa je uporaba moderne tehnologije (gledanje televizije namesto, da bi se podili v naravi). Posledično imamo zato veliko predšolskih otrok, ki ne znajo teči, narediti prevala in ki so praktično motorični invalidi kar nikakor ni dobra popotnica za življenje.
Tudi pri podjetništvu smo lahko preveč pazljivi po eni strani, na primer si ne upamo stestirati nove ideje, ali pa se preveč zanašamo na tehnologijo in ne razumemo, da recimo lahko do kupcev pridemo tudi na mnoge “analogne” načine in ne le preko socialnih omrežij. Ampak, ker tudi mnogi podjetniki postajamo vse bolj asocialni in digitalno komuniciramo, nam je enostavno tudi veliko lažje in bolj udobno, če pač komuniciramo digitalno namesto, da bi šli na kakšno druženje v živo in tam zagotovo dobili priložnost, da predstavimo svoj produkt ali idejo in stkemo nove vezi in pridobimo potencialne nove kupce. Verjetno si že kdaj kje prebral, da ni pomembno kaj znamo ampak koga poznamo. Torej je širjenje svoje mreže poznanstev lahko samo dobra popotnica in presneto dobro izkoriščen čas. In spoznavanje v živo še vedno zelo prekaša digitalne možnosti takšnega početja.
In tukaj ne morem mimo razmišljanja o coni udobja. Vedeti moraš, da smo ljudje največkrat sami sebi največji nasprotnik. Naši možgani so narejeni tako, da nas ščitijo, da delujejo kot naš zaščitnik. Tisti glas znotraj nas, ki nam vsakič teži, da je bolje, če nečesa ne naredimo, se ne lotimo, raje ostanemo na kavču ipd. Pa veš zakaj? Ker, če ne greš na lov se ti ne more nič hudega zgoditi. Ne moreš hudo pasti in se poškodovati, ne more te pojesti divja zver …
Tako omejeno že tisočletja razmišljajo naši možgani. In potem se ne spraviš na lov dokler nisi že res lačen, je res? Takrat se vključi preživitveni nagon in takrat pa lahko premikamo gore, ulovimo mamuta in imamo neomejeno energijo in fokus. No, dokler nam od lakote ne zmanjka energije. Da se nam to ne bi zgodilo na naši podjetniški poti pa je izjemnega pomena, da si pravi “state of mind” zgradimo umetno. Sami. Da namensko spremenimo to kar sami sebi govorimo. Da premagamo zaščitniško razmišljanje notranjega glasu oziroma naših možganov.
Pomembno je, da stopiš iz cone udobja, da se vsak dan, tudi večkrat, če je treba, brcneš v rit in da si 100% pripravljen na padec. Na neuspeh, na zavrnitev, na to, da ti bo naslednji klic ali email prinesel zavrnitev, ki jo je vedno težko sprejeti. Ampak, če se natreniraš ti bo že vnaprej jasno, da ena ali 64 zavrnitev še ne pomeni neuspeha. Ne sme ti vzeti želje po zmagi. Morda pa si le še samo en klic ali kontakt stran od uspeha.
In zapomni si. Rast se zgodi le, če so prisotni tudi padci iz katerih se učimo. Zato se vsako jutro poglej v ogledalo in si reci: ”Nič hudega, če bom tudi danes padel. Ni me strah, saj vem, da brez padcev ni napredka, ni uspeha”.
